Zaposlovanje invalidov, med drugim slepih in slabovidnih je še danes velik problem v Sloveniji. S tem se zagotovo strinjamo štirje, kateri danes na naši spletni strani začenjamo to temo, vsega skupaj pa se bomo lotili malo drugače. Medijem so ponavadi skoraj vedno predstavljene le dobre stvari kar se tiče zaposlovanja, pozabi pa se na pomanjkljivosti, teh je na žalost še vedno ogromno, situacija pa se po naših ugotovitvah ne izboljšuje. Zato smo se Miha, Atos, Anja in Matija odločili, da o tem spregovorimo javno. Pa ne zato, da bi bil naš namen obračun z odgovornimi, ampak želimo opozoriti javnost, s tem pa damo vedeti vsem odgovornim, da tudi mi, ne glede na naše okvare želimo aktivno prispevati k državnem razvoju in delati.

 

Slika: Oseba, ki sedi za računalnikom z brajevo vrstico
(Foto: Arhiv BlindPortal.si)

Bližajo se volitve, vendar mi vsekakor nismo čakali na to. Je pa morda to priložnost, da opozorimo politike, da v Sloveniji živimo takšni invalidi, ki ne želimo v invalidsko penzijo ampak želimo delati.

Objavljamo sporočilo, katero je bilo poslano na več medijev v Sloveniji, nekateri izmed njih pa so se odzvali pozitivno in bodo v prihodnjih dneh delili to zgodbo naprej. Sporočilo sem pripravil jaz Miha, med drugim lastnik te spletne strani, skupaj z Atosom, Anjo in Matijo.

 

Poklicna rehabilitacija za slepe in slabovidne

 

Sem Miha, star sem 21 let in imam popolno slepoto. Na levo oko sem oslepel pri 5 letu starosti, na desnega pa pri 12. letu. Osnovno šolo sem obiskoval v Ljubljani – Zavod za slepo in slabovidno mladino (zdaj je to Center Iris), srednjo šolo pa sem opravil v svojem kraju – Srednja elektro šola in tehniška gimnazija Novo mesto, smer Tehnik računalništva.

Pišem pa tudi v imenu mojih prijateljev. To so Anja, Atos in Matija. Tudi oni so obiskovali osnovno ali srednjo šolo v Centru Iris. Anja in Matija imata popolno slepoto kot jaz, Atos pa je slaboviden. Vsi štirje imamo zaključeno V. Stopnjo izobrazbe. Za nadaljni študij se od nas ni odločil nihče, jaz sem sicer imel namen študirati naprej, ampak so me na fakulteti zavrnili, češ, ker sem slep da ne morem zaradi tega študirati.

Ker se za študij nismo odločili, smo lansko leto (Atos že leto prej) izgubili 1. septembra status dijaka. To pomeni, da smo ostali brez obveznega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja, prav tako pa smo ostali tudi brez dodatka za pomoč in postrežbo, ki pripada slepim in slabovidnim (292,11 eur). V tej situaciji nam zagotovo ni bilo prijetno, ko smo čez noč ostali brez vsega, še posebaj bi rad izpostavil ne informiranost zaposlenih na Zpizu ter Zavodu za zaposlovanje, ker o tem, da ob izgubi statusa ostanemo brez dodatka za pomoč in postrežbo predhodno sploh nismo bili obveščeni. Jaz sem o tem konkretno izvedel 2. septembra, ko sem šel na Zpiz. Edina opcija, da smo si povrnili ta dodatek nazaj je bila zaposlitev, slepega človeka pa danes noče zaposliti skoraj nobeden – še normalni ljudje imajo težave pri zaposlitvi. Imeli pa smo drugo možnost, da si dodatek povrnemo preko CSD-ja, tega sem v svojem primeru potem tudi dobil nazaj (enako ostali).

Slep človek v Sloveniji po mojih informacijah nima statusa invalida. Da bi to pridobili, moramo opraviti poklicno rehabilitacijo, katero se opravlja na Uri Soča. Jaz bom tu opisal svoj primer, kako to poteka, ker so primeri mojih prijateljev podobni.

Ker nas zaposlitev po končani šoli ne čaka, se velika večina odloči opravljati poklicno rehabilitacijo. Preko nje se nekateri invalidsko upokojijo, drugi pa delajo v podjetju, s tem, da ima tisto podjetje potem olajšave, ker ima zaposlenega invalida. Jaz in Anja pa bova odprla s.p., pri tem pa imava za plačevanje prispevkov nižje stroške, dobiva pa tudi finančno nagrado od Finančne uprave, ko opraviva poklicno rehabilitacijo. Atos trenutno opravlja prostovoljno delo v Postonjski organizaciji, želi pa biti tam tudi zaposlen.

Celoten postopek poteka na sledeč način. Septembra sem šel na Zavod za zaposlovanje, tam pa sem se moral prijaviti. Ne kot iskalec službe, ampak sem bil pri referentki za invalide, preko katere sem urejal vso papirologijo. Oktobra sem imel zdravniški pregled. V ambulanti nisem bil več kot 2 minuti, ker mi je zdravnik zgolj povedal, da bom šel na komisijo (poklicno rehabilitacijo). Na njegovo mnenje sem potem čakal več kot en mesec, kar je za 2 minuti obiska v ambulanti veliko pretiravanje ter izgubljanje časa. Decembra pa sem, ko sem dobil vse potrebne papirje uspešno opravil prijavo na Sočo (rehabilitacijo). V januarju sem prejel napotnico, ta pa je bila brez datuma, kdaj se moram zglasiti na Soči. V prevodu to pomeni čakanje v nedogled (beri leto ali več). Jaz na poklicno rehabilitacijo čakam že 5 mesecev, prav tako tudi Anja, Atos pa čaka že leto in dva meseca.

Poklicna rehabilitacija je sestavljena iz večih delov. Ko te pokličejo na Sočo, moraš biti tam 2 tedna (Matija je ta del že opravil), opravljaš pa različne teste, kateri so sestavljeni iz psihološkega, spretnostnega ter tehničnega dela.

Matija je imel na tem delu težave, saj njihov računalnik , ki je prilagojen za slepe delno ni deloval. Imel je težave z brajevo vrstico, katera slepim omogoča branje besedila, kateri je izpisan na ekranu. Zaradi tega je moral delati le z zvokom (govorna sinteza). Napisati je moral tudi svoj življenjepis ter pokazati nekaj osnovnega znanja z wordom in na splošno z računalnikom. Njegove sposobnosti so preverjali tudi s tem, da je moral pokrovčke sestavljati skupaj. Po nekaterih informacijah pa so prej morali slepi sestavljati tudi kemični svinčnik. Ne vem, ampak zdi se nam, da so nekateri testi povsem neprimerni za nas v smislu, da se poskušajo iz nas norčevati, kot da tega nismo zmožni narediti. Tam se pogovarjaš tudi s psihologom in delaš različne teste spomina (moraš si zapomniti vrstni red števil, jih ponoviti nazaj ipd.), prav tako te tam preverjajo tudi zdravniki.

Matija je ta postopek v začetku decembra zaključil, čakal pa je do Maja letos, ko ima še eno komisijo na Zavodu za zaposlovanje. Tudi tu imaš z njimi pogovor in te sprašujejo glede zmožnosti, moteče pri vsem tem je pa to, da na soči opravljaš zelo podobno stvar, in že pred samo prijavo na rehabilitacijo smo morali opraviti zdravniški pregled. Torej 3-krat v 2 letih moraš pred zdravnike ali komisijo, vedno pa delaš zelo podobne stvari.

Kot sem že omenil, imamo slepi velike težave pri iskanju zaposlitve, ker pa se ta postopek vleče predolgo, so težave še večje. Prvič – danes sem bil na XYZ in tam so odprli nov oddelek za slepe, katere so oslepeli kasneje in bom imel možnost zaposlitve pri njih, ampak se ne smem zaposliti, ker poklicna rehabilitacija, ko sem na čakanju mi to prepoveduje. Anja je v teh dneh prav tako dobila možnost se zaposliti za 4 mesece, vendar če to stori, ji postopek rehabilitacije propade. Drugič – delavna doba mi ne teče zaradi tega postopka. Če bi jaz imel danes status invalida, bi imel odprt s.p. oz. bi morda bil že kje zaposlen in bi lahko delal normalno, tako pa ne smem delati in s tem mi ne teče delavna doba.

Smo pa tudi mnenja, da Soča ni ravno najbolj primeren kraj, kjer bi slepi opravljali te stvari. Že zaradi samih zaposlenih, saj imamo občutek, da niso ravno najbolj »poučeni« o slepih ljudeh (takšno informacijo sem dobil od predhodnikov, ki so bili tam) Večji smisel bi bil, če bi te zadeve urejala Zveza društev slepih in slabovidnih ali Center Iris. Sprašujemo se tudi, zakaj je tako dolga čakalna doba. Nisem še omenil – ko greš pred tretjo komisijo na zavod za zaposlovanje, ponovno sledi čakanje, da te pokličejo na Sočo, kjer se postopek prične – začne se iskanje delodajalca, kjer delaš 3 mesece, da dobiš oceno. Za mene in Anjo ne vem, ali imava morda drugačen postopek, ker nameravava odpreti s.p..

Dve leti (raje več) je zagotovo predolga doba, da se te stvari urejajo. Želeli bi si, da javnost izve vse, kar je omenjeno tukaj in še več- zagotovo sem kaj pozabil dodati, vendar se bomo na intervjuje zelo dobro pripravili. Zelo nas moti to, ker se v javnosti o tem še nikoli ni govorilo. In zdaj je skrajni čas, da se o tem odkrito spregovori. Občutek imamo, da nas jemljejo kot da smo nesposobni in nič vredni, zagotovo pa ni tako. In to, da moramo opravljati še teste na Soči se mi zdi popolen nesmisel, saj smo osnove orientacije, tehnične spretnosti ter socialne veščine osvojili v osnovni šoli za slepe in slabovidne, vsi pa smo že tudi delali (konkretno jaz na XYZ in v XYZ), zdaj pa urejam 2 spletni strani, postavljam spletno trgovino ter pomagam drugim na različnih projektih. Večina nas je tudi zelo dobro mobilnih, kar pomeni, da se samostojno gibljemo v okolju.

Za konec. Želeli bi konkretne odgovore. Zakaj se čaka tako dolgo, zakaj ne dobimo datumov, kdaj smo na vrsti, zakaj te stvari delajo prav na soči, zakaj ne smemo biti v času čakanja zaposleni, zakaj ne dobimo nobene odškodnine zaradi tega, ker čakamo državno ustanovo da se zgane, zakaj se noben ne odzove na klice in email sporočila in verjetno se nam bo sproti pojavilo še kakšno vprašanje. Želeli bi tudi, da bi posneli nas, ko opravljamo teste na Soči ter komisijo. Vsi se s tem strinjamo, verjetno pa na Soči ali na Zavodu za zaposlovanje to nebi dovolili. Bi pa radi, da se v javnosti pokaže čim več tega.

Za pripravljenost posneti prispevek se vam zahvaljujemo že v naprej in vas lepo pozdravljamo.

To je sporočilo, ki je bilo poslano na medije. Odziv je bil iz več strani pozitiven, kar pomeni, da se bo o tem še govorilo. In vsi skupaj še enkrat ponavljamo. Naš namen ni obrekovanje kogar koli, naš namen je, da se stvari začnejo premikati naprej ter da se za delavne zmožne invalide ta čakalna doba zmanjša ter da ne rabimo ravno trikrat v 2 letih pred zdravnike ali komisijo. Izvedeli smo tudi, da tisti, ki želijo v invalidsko penzijo pridejo dosti hitreje čez ta postopek. Moramo tu sploh še kaj dodati?

Seveda imamo za povedati še marsikaj, vendar bomo kakšno stvar prišparali za druge (večje medije).

Hvala, ker ste si vzeli čas za nas in prebrali to objavo!