V torek, 24. aprila 2018 smo se Atos, Zlatko, Luka in Miha odpravili proti Frankfurtu iz letališča Treviso na dogodek za slepe in slabovidne Sight City. Tam je načeloma potekalo vse brez težav, tudi asistenca je bila speljana kar v redu, brez posebnosti. Tudi pri samem pregledu partljage niso komplicirali. Razen pri Luki, ker so mu odvzeli ročno partljago, preden je vstopil na letalo, čeprav je bilo rečeno drugače – da imamo lahko ročno partljago pri sebi na letalu. Ker smo bili v Frankfurtu le 2 dni, s seboj nismo imeli dodatne partljage. Tudi na letalu je bilo dobro poskrbljeno glede asistence, saj je steverdesa meni vse natančno razložila in pokazala vse, kar moramo vedeti v zvezi z letenjem. Normalno, da se ji prepustiš, ko ti pokaže, kako se masko natakne na usta, čeprav ta postopek že vem od lanskega leta. 😀 Če bi rekel, da poznam te postopke, bi bil bedak.

Skupinska fotografija

 

Ko smo prišli v Nemčijo, je potekalo vse brez težav. Imeli smo organiziran poseben prevoz od letala do letališča, asistenti pa so nas potem pospremili do avtobusa, s katerim smo se peljali naprej proti hotelu. Težava pa je nastala pri povratnem letu iz Nemčije.

Ko smo že pokazali vse papirje za let in se bi morali odpraviti na check-in, je do nas pristopil moški oblečen v črno (predvidevamo, da je šlo za varnostnika (spet)). Ta je pričel govoriti, da moj pes potrebuje rešilni jopič, če želi na letalo ter dokumente, s katerimi dokažem, da je pes treniran. Kljub temu, da sem imel čisto vse (pasport in izkaznico z njegovimi podatki in zakonodajo, da ima dovoljen vstop v vsa javna prevozna sredstva in ustanove). Sem se pa vprašal, če imam morda že slab geografski spomin ali pa so čudežno med Nemčijo in Italijo naredili kanal, kjer teče voda in je ta široka in dolga preko 200 km, da pes rabi rešilni jopič. Z njim smo se pregovarjali kar nekaj časa (cca. 20 minut), dokler ni ugotovil, da je naredil napako. Trdil je, da so to pravila Ryan aira, da pes potrebuje rešilni jopič, zraven pa mi je še ukazal, da naj grem kar sam kupit rešilni jopič za psa, potem pa se vrnem na check-in. Prvo, lani nisem rabil za let v Belgijo z istim prevoznikom nobenega jopiča, kot drugo pa to pri rezervaciji nikjer ni bilo navedeno, prav tako tudi ni pisalo v pogojih. Kot tretje, v Nemčijo smo v torek z istim prevoznikim prišli povsem brez težav. Dve asistentki, ki sta bili zraven, nista rekli čisto nič, čeprav bi lahko oziroma morale vedeti ta pravila, če so zadolžene za spremljanje invalidov.

Za konec pa so nas še temeljito pregledali. Mojo torbo so dejansko obrnili na glavo, kot da sem največji kriminalec in vrnili v stanju, da so bile moje gate vmes med mojimi »tehnološkimi izdelki«. Škoda, da nisem imel tisti čas vklopljenega bluetooth zvočnika in prižganega Mileta Kitiča in njegovo pesem »Kilo gore kilo dole«, mi torbe sploh nebi pregledali, ker verjetno  jim takšna zvrst glasbe ni ravno po godu.

Ta članek objavljam kot opozorilo, da ste tudi drugi pripravljeni na vse možne situacije. 🙂

Živel 26. april!!! 🙂