Spodnji članek govori o težavah, ki jih imamo slepi in slabovidni z uporabo “napredne tehnologije”. Žal si ne smemo zatiskati oči, saj to še kako drži. Pa imam občutek, da si tega ne priznamo ali pa enostavno nočemo. In zakaj je tako?

 

“O, tako čudovito! Ne, pravzaprav ne! Sranje je boljša oznaka!

Ko moj mobilnik ali računalnik govorita, mislijo mnogi, da je to čudovito! Se razume, da je dobro, da lahko tudi jaz, ki sem slep, uporabljam tehnologijo. Kljub temu je še daleč do tja, ko bo tehnologija čudovita za ljudi z okvaro vida! Ali veste, kaj je v resnici čudovito? Ja, to, da toliko slepih in slabovidnih ljudi toliko doseže s tako obupno tehnologijo!

Vse premnogi dobimo podporo z dragimi pripomočki, kot so bralniki zaslona (programi, ki omogočajo, da stroji prebirajo tisto, kar se vidi na zaslonu), brajevimi vrsticami (prikazujejo besedilo v brajici), sintetizatorji govora in tako naprej, ne da bi se jemalo v zakup, da taki pripomočki potrebujejo nadgradnjo v učenju uporabe. Mnogi kupimo pametne telefone, ki imajo bralce zaslona že vključene, vendar niso enostavni, da bi jih človek lahko začel uporabljati in delati z njimi. Potrebna je pomoč pri učenju, podpora uporabnikom in učno gradivo; ne, to je težko, in to prispeva k temu, da imamo vse premnogi vse preveč težav in iz tehnike iztržimo vse premalo. Kajti bralnike zaslonov je zelo težko uporabljati. Medtem ko imajo videči zaslon in uspejo doseči večino, če le imajo voljo, se moramo jaz in drugi z okvaro vida s tem mučiti in iskati. Naenkrat se glasno prebere le ena beseda in le nekaj brajevih znakov se prikaže pod prsti. V tem primeru je okno v svet majhno, da!

Bralniki zaslona poskušajo nadomestiti čimveč možnega. Naučiti se je potrebno na kupe bližnjic in posebnih gibov s prsti. Ali mislite, da smo se slepi rodili z dodatnim čutom/sposobnostjo za to, da bi si lahko zapomnili to? Ali morda verjamete v to, da občutek za zapomnjenje bližnjic drsi v človeka, če vid začne pešati? Nikakor. O tem vem veliko in zastrašujoče dobro razumem, da se večina s tem muči! To, da programi vsebujejo deloma nepremostljive težave v dostopnosti, situacije nič ne poenostavi. Nekateri programi so dejanjsko tudi z bralniki zaslonov popolnoma neuporabni, tako na računalnikih, kot tudi na prenosnih telefonih. Na srečo je konkurenca huda, tako da je pogosto možno najti uporabne alternative, vendar, ali verjamete, da je tako enostavno najti tisto, kar deluje za slepe na spletu, v App-trgovini ali Google Playu? Ne, nikakor ne. Razumljivo, da mnogi potrebujemo pomoč pri tem, da najdemo dobre druge možnosti. Lista »Pomagajmo si« in drugi podobni forumi so dobre skupine, kjer ljudje z okvarami vida pomagajo drug drugemu, vendar mora človek znati kar dober del stvari kot slep, da lahko obvlada na primer Facebook na kolikor toliko ustrezen način.

Mi, ki delamo s tehnologijo, bi se morali truditi za to, da bi naredili univerzalno izoblikovane vmesne ploskve za uporabnike. To pomeni veliko več kot le postaviti alternativno besedilo v ikone. To pomeni, da bi morala biti doživetja uporabnikov z vso resnostjo položena na tehtnico za ljudi z različnimi predispozicijami in potrebami! Ne samo spraviti nekaj skupaj v zadnjem trenutku, zato da bo program deloval tako, da bo izpolnil najnižjo zahtevo!

Mislim, da bi bilo treba vsem ljudem z okvaro vida omogočiti skoraj neomejen dostop do učenja. Kdo bi hotel imeti le najnujnejše v ta namen. Povsem druga stvar pa je, da mora poučevati nekdo, ki je sposoben obojega; obvlada tehnologijo za ljudi z okvaro vida in ima sposobnost poučevanja. Sam sem videl vse preveč primerov nekvalificiranega ali slabega poučevanja, kar lahko naredi slabo še slabše! Če je kaj, česar ljudje z okvaro vida gotovo ne potrebujemo, so to več ugibanj, napačne informacije, preizkušanje in napake, kot to, kar je povsem neizogibno. Nekaj sem- in tja-žogic bo pri tem vedno za nas, uporabnike bralnikov zaslonov! Dejanjsko verjamem, da je za največjo možno poenostavitev vsakdanjika za slepe in zelo slabovidne potrebno sledeče:
– Zadostna količina poučevanja, pa ne le za novo opremo, ki jo dodeljujejo/omogočajo zakoni za nas
– Razvoj posebnih učnih gradiv.
– Kvalificirana podporna ureditev za uporabnike. Ta ureditev bi morala poročati tudi napake razvijalcem programov, na primer tako kot v Facebook-skupini App-obljuba.
– Svetovanje in vodstvo, med drugim kateri programi so koristni in kateri najbolj primerni za različne stvari. Tu je pomembno tudi razvedrilo, kajti tehnologijo uporabljamo za igre, družabna omrežja, radijo, televizijo, glasbo, križanke, vodenje različnih pripomočkov, … Za nas, ki ne vidimo, dejanjsko niso več pomembne le prepoznavanje znakov (OCR) in aplikacije za slepe!

Mislim, da bi bila povsem drugačna volja dati strokovno pomoč ljudem z okvaro vida, če bi imeli tisti, ki odločajo, vsaj majhno razumevanje/predstavo o tem, kako težko je ne videti! Morda bo kdo z močjo zavohal to objavo? Z veseljem se bom pogovoril z njimi. Zdaj poskušam že več kot 30 let deliti nekaj od svojih tehnoloških znanj preko poučevanja, pisanja učbenikov, biti na strani dajalcev v družbenih omrežjih, in tako naprej. S tem bom nadaljeval, vendar sem vsakič žalosten, ko se morajo ljudje boriti za to, da dobijo pomoč, da lahko začnejo z uporabo, ali da se naučijo novih stvari – pa ne glede na to, ali gre za službo ali zasebno življenje! Tehnologija je postala tako enostavna za tiste, ki vidijo, vendar veliko težja za nas, ki ne vidimo! Pritisku se izpostavite vsi, ki veste, o čem govorim! Zanesljivo je namreč, da zmoremo tudi mi, ki ne vidimo, izredno veliko! Mnogi potrebujemo le pomoč, ki si jo v tej družbi z za ljudi z okvaro vida tako težki tehnologiji, ki jo žene tehnologija, zaslužimo!

Tako to je!”

Avtor: Morten Tollefsen, slepi računalničar iz Norveške

Prevedla in priredila v slovenščino: Irena Mihelj

(Vir: Facebook skupina Slepi in slabovidni v sloveniji (BlindPortal.si))