Ta teden smo prejeli še eno sporočilo od Maše. Je slepa in ima še dodatno gibalno oviranost. Trenutno študira v Ljubljani, zaradi slepote in dodatne gibalne oviranosti pa potrebuje spremstvo. Ker pa pri nas kot že velikokrat ne poteka vse kot bi moralo, se je tudi tukaj zapletlo.

 

V letošnjem študijskem letu bom obiskovala 3. letnik dodiplomskega študija psihologije v Ljubljani. Poleg tega pa sem se še vpisala na izreden študij psihoterapije. Ta študij poteka (večinoma) ob petkih in sobotah. Zaradi slepote in tudi gibalne oviranosti, potrebujem v vsakdanjem življenju tudi nekaj pomoči – predvsem pri orientaciji in mobilnosti. Ker pa je študij psihoterapije, kot že omenjeno, izreden študij, ki poteka ob vikendih, sem pri zagotavljanju pomoči, naletela na kar veliko težav.

V času študija sem članica Društva študentov invalidov Slovenije (v nadaljevanju DŠIS). To društvo študentom v študentskih domovih omogoča asistenco in prevoze na (večinoma za študij) potrebne lokacije. Ker je to društvo namenjeno torej nam študentom, sem se obrnila najprej na njih. Povedala sem, da bom poleg rednega študija opravljala še izreden študij in jih tako prosila za pomoč, vendar se je vse skupaj končalo z oglasom na strani za prostovoljstvo in stavkom: “Študentje, ki med vikendom ostajajo v študentskem domu, si tudi sami plačujejo asistenco.« Sama se  s tem ne strinjam, saj je to društvo, ki je namenjeno študentom  in ni pomembno, ali študiramo redno ali izredno.

Po tem neuspelem poizkusu sem se obrnila na društvo YHD, ki naj bi invalidnim osebam pomagalo pri samostojnem življenju. V sporočilu sem jim pojasnila, kakšen pomen bi zame v življenju imela osebna asistenca, ne samo zaradi slepote, ampak tudi gibalne oviranosti. Upala sem, da bo njihov odgovor bolj obetaven, vendar sem se tudi tu motila. Če citiram del njihovega odgovora: » … Glede na naravo vašega hendikepa lahko z gotovostjo rečem, da glede na potrebe naših uporabnikov in tistih v čakalni vrsti vi niste prioritetna kategorija in težko verjamem, da bi vam lahko v prihodnjem letu zagotovili osebno asistenco…«.

Definitivno razumem in spoštujem, da najprej poskrbijo za tiste, ki potrebujejo tudi pomoč v obliki osebne nege. Se pa sprašujem, zakaj je stanje takšno kot je, glede na to, da nekatere organizacije (npr. DŠIS) prejemajo tudi določeno količino denarja za posameznega člana.  S temi vprašanji sem se obrnila na FIHO – fundacijo, ki delno financira invalidske in humanitarne organizacije, v tem primeru tudi DŠIS in YHD. Zanimalo me je, ali je razlog, da organizacije nimajo razpoložljivih sredstev za zagotavljanje osebne asistence, opravičen, vendar od njih odgovora nisem dobila.

Prav tako nisem dobila odgovora od mariborskega društva slepih, na katerega sem se obrnila s prošnjo za pomoč iskanja financerjev v primeru, da bi mi osebno asistenco na YHD odobrili. Ker nisem dobila niti kakšnega nasveta kam bi se še lahko obrnila, sem na spletu sama poiskala seznam organizacij, ki bi naj nudile pomoč in podporo v obliki osebne asistence, vendar sem povsod dobila bolj ali manj negativne odgovore.

Po tako številnih negativnih odgovorih sem se razveselila odgovora iz Zveze slepih in slabovidnih, ki so bili edini, ki so mi prisluhnili. Preko njihove mreže spremljevalcev, kjer imamo možnost osmih ur spremstva na mesec, so mi ure povečali za šest ur, kar sem s hvaležnostjo sprejela. Kljub temu pa zaradi veliko obveznosti in aktivnega življenja to problema ne reši. Ker se s situacijo nisem želela sprijazniti, sem se pisno obrnila tudi na ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.  V sporočilu sem jim opisala svojo situacijo in  se (med drugim) na njih obrnila z vprašanjem, kdo za takšno stanje odgovarja in kaj lahko še sploh storim. Na njih sem se obrnila 19.09, odgovora pa še nisem prejela.

Sprašujem se, kje je tukaj enakopravnost. Sistem je trenutno tak, da na noben način ne dobim pomoči, ki jo potrebujem, predvsem za izreden študij. Bliža se oktober, jaz pa ne vem, kako se bom sploh organizirala. Poleg rednih obveznosti na obeh fakultetah in ostalih obveznostih, moram skrbeti še za to, kako bom sploh prišla na faks, kako se bom sploh naučila osnovne orientacije po prostoru, da ne bom nenehno odvisna od drugih. Mislim, da je skrb za to, ali bom čez vikend sploh lahko šla na faks ali ne, popolnoma nepotrebna, ampak v našem sistemu nujna za to, če sploh želim doseči svoj cilj. Srečo imam, da imam okrog sebe ljudi, ki so mi pripravljeni prostovoljno pomagati, predvsem zdaj na začetku. Vendar to je samo kratkoročna rešitev. Mislim, da spremstvo in pomoč pri učenju orientacije ni naloga prijateljev, sošolcev in kolegov. Za to bi moral poskrbeti sistem in ljudje, ki so za to odgovorni, saj je vloga v življenju prej omenjenih ljudi nekaj čisto drugega.

Verjamem, da je misel veliko ljudi lahko: »Zakaj pa si si izbrala takšen način življenja, tukaj imaš zdaj probleme.« Moj odgovor pa je, da smo vsi ljudje, ki si zaslužimo možnost svobodnega odločanja in enakopravnost v procesu doseganja ciljev.

 

 

Če se bo kdo od omenjenih oseb in ustanov odzval na to sporočilo, vas bomo obvestili.