O slepoti in slabovidnosti

 

Slepota oziroma slabovidnost je senzorna motnja, ki se glede na stopnjo motnje vidne funkcije odraža kot komunikacijska in gibalna oviranost.

 

Opredelitev slepote ali slabovidnosti:

1. Medicinska opredelitev slepote in slabovidnosti
Slep je človek brez ostankov vida ali tisti z minimalnimi ostanki vida, to je do 4,9 % na boljšem očesu. Slep je tudi človek, ki ima na boljšem očesu zoženo vidno polje okrog fiksacijske točke 5 % ali manj.

Slabovidni so ljudje, ki imajo na boljšem očesu od 5 do 30 % preostalega vida, pri čemer se razpon od 5 do 9,9 % označuje kot težja slabovidnost, od 10 do 30 % preostalega vida pa kot slabovidnost. V skupino slabovidnih se uvrščajo tudi ljudje, ki imajo na boljšem očesu zoženo vidno polje okrog fiksacijske točke od 5 do 20 % ne glede na ostanek ostrine vida.

Pedagoška opredelitev slepote in slabovidnosti
Izvid zdravnika ne pove dosti o tem, koliko in kako posamezen človek v resnici vidi in kako uporablja svoj vid. Zato obstaja poleg medicinske tudi pedagoška opredelitev slepote in slabovidnosti, ki predvideva posebne potrebe človeka, raven uporabnosti ostankov vida in prilagoditve.
Po tej opredelitvi delimo motnje vida na:

  • Slabovidnost: Človek ima od 10 do 30 % preostalega vida. Ob zagotovljenih ustreznih pogojih sprejema informacije po vidni poti. Lahko, ni pa nujno, uporablja korekcijska sredstva, kot so očala ali leče, ter optične pripomočke, kot so povečala, lupe ipd. Za delo potrebuje ustrezen prostor z ustrezno osvetlitvijo delovne površine, vendar to ne pomeni v vseh primerih, da mora biti prostor močno osvetljen (npr. v primerih, ko je človek občutljiv na močno svetlobo, se bo bolje počutil v delu prostora, kjer ga ne bo motila močna sončna svetloba).
  • Težja slabovidnost: Človek ima od 5 do 9,9 % preostalega vida. Pretežni del komunikacije poteka po vidni poti, in sicer po metodi za slabovidne – delo z gradivi v običajnem črno-belem tisku, ki pa zahteva prilagoditve. Ker je na delovnem mestu težko zagotoviti povečana gradiva, bo pri delu moral uporabljati optične pripomočke.
  • Slepota z ostankom vida: Človek ima od 2 do 4,9 % preostalega vida. Z vidom še lahko prepoznava manjše predmete na 1 do 2 metra (npr. šteje prste). Preostanek vida tak dijak zelo dobro uporablja za orientacijo v prostoru. Pri komunikaciji uporablja preostali vid, kar pomeni, da funkcionira po kombinirani metodi, delno za slepega in delno za slabovidnega.
  • Slepota z minimalnim ostankom vida: Človek ima do 1.9 % preostalega vida. Vidi sence, obrise večjih predmetov in močno povečane črke. Dela po kombinirani metodi, delno za slepe in delno za slabovidne. Vid mu služi predvsem pri orientaciji, samostojnem gibanju in praktičnih zaposlitvah. Piše in bere pretežno v brajevi pisavi, potrebuje posebne metode dela in prilagojene pripomočke. Navodila za delo mu npr. lahko posnamete v zvočni obliki ali pošljete v elektronski obliki, tako da jih bo lahko prebral na brajevi vrstici.
  • Popolna slepota ali slepota z zaznavo svetlobe: Človek dela po metodi za slepe, uči se po tipnih in slušnih zaznavnih poteh. Uporablja brajev sistem branja in pisanja, pripomočke in pomagala za slepe, prilagojene pripomočke za vsakdanje življenje, orientacijo in gibanje (bela palica). Navodila za delo mu npr. lahko posnamete v zvočni obliki ali pošljete v elektronski obliki, tako da jih bo lahko prebral na brajevi vrstici.

 

Ob teh opredelitvah je treba upoštevati, da pri posameznikih nastajajo precejšnje razlike v načinu izrabe in uporabe preostalega vida. Nekateri ljudje imajo le malo preostalega vida, ki ga znajo zelo funkcionalno uporabljati. Nasprotno pa imajo drugi kar precejšen preostanek vida, vendar ga ne uporabljajo učinkovito. Gledamo z očmi, vidimo z možgani. Mentalne slike slepih in slabovidnih so vsekakor drugačne od predstav videčih, ker nastajajo na podlagi vnosov podatkov drugače strukturirane senzorne piramide. Glede na posameznika se informacije specifično integrirajo in interpretirajo.

Slabovidnost povzroča okvaro vida, pri katerem ne zadostujejo kontaktne leče in očala za vsakodnevno opravljanje opravil. Centrala ali periferna vidna ostrina sta lahko okvarjeni ali zmanjšani. Z določenimi operacijami se vida ne da izboljšati, kljub temu je še nekaj ostanka vida. S pomočjo pripomočkov za vid lažje ohranimo našo samostojnost.

 

Razlogi za povzročitev okvare vida

Vidna funkcija je lahko okvarjena zaradi poškodbe ali zaradi številnih bolezni oči, kot so starostna degeneracija rumene pege, glavkom ali diabetična retinopatija. Nekateri pa se z okvaro vidne funkcije že rodijo.

 

Simptomi okvare vida

Simptomi okvar vida so lahko odvisni tudi od vzroka okvare vida in od tega, kje se v očesu pojavljajo določene težave.

Simptomi vključujejo:

  • Izpadi, črne lise ali vijugaste črte vašega pogleda,
  • Zamegljen, nejasen in neoster ali dvojni vid,
  • Izguba perifernega vida.

 

Razlog za okvaro vida so tudi različne bolezni. Te bolezni so:

  • Starostna degeneracija rumene pege,
  • Katarakta ali siva mrena,
  • Glavkom,
  • Diabetična retinopatija ali okvara mrežnice zaradi sladkorne bolezni.

 

Opisi okvar vida

  1. Katarakta  ali siva mrena je očesna bolezen, pri kateri nastane zamotnitev (motno) očesne leče. Ta bolezen je v večini primerov posledica strjevanja proteinov. Leča postopoma porumeni in s tem preprečuje prepustnost, kar pomeni da ne vidimo več jasne slike in imamo občutek, kot da gledamo skozi umazana očala.
  2. Glavkom je očesna bolezen, kjer lahko pride do okvare očesnega živca zaradi povišanega pritiska. Če očesna tekočina ne odteka iz očesa se v njem zadržuje ali pa je očesne tekočine  preveč, se lahko poveča očesni tlak. Posledica je, da lahko povzroči postopno poslabšanje dioptrije.

Slepota

Slepota je izraz, ki ga navadno uporabljamo za opis osebe in tudi živali z prirojeno ali pridobljeno hudo oz. popolno izgubo vida. Strokovna beseda za slepoto je ablepsija; latinsko – caecitas. Nastane zaradi različnih fizioloških ali nevroloških vzrokov. Za opredelitev slepote se uporablja več lestvic. Vodilni vzrok slepote v svetu je siva mrena. Pogosto slabovidnost oz. slepota nastopita s starostjo. Značilni obliki sta daljnovidnost in kratkovidnost. Tu so še glaukom, degeneracija rumene pege in diabetična retinopatija. Vzroki za slepoto so lahko še:

  • Razne poškodbe očesa
  • Prekinitev prekrvavljenosti očesa
  • Zapleti pri očesnih operacijah
  • Prezgodno rojstvo (retinopatija nedonošenčkov)
  • Možganska kap
  • V nekaterih primerih tudi tumorji (gliom)
  • Optični nevritis

 

Na svetu živi okoli 246,000.000 ljudi z okvaro vida, od tega jih je 39,000.000 slepih. Kar 82 % slepih je starejših od 50 let.

 

Kratkovidnost

Kratkovidnost je očesna bolezen, ki nastane zaradi nepravilne oblike zrkla. Zrklo vzdolž svoje vodoravne osi je predolgo, očesna leča pa je predebela. Slika, ki jo vidi oko se zato zaostri pred mrežnico. Prizadeto oko lahko normalno vidi predmete v njegovi bližini, težavo pa ima pri oddaljenih predmetih. Bolezen se lahko odpravlja z divergentno oz. razpršilno lahko tudi minus lečo. Ljudje s to težavo nosijo očala z negativno dioptrijo. Ta okvara očesa je sicer značilna za slabovidne.

 

Daljnovidnost

Daljnovidnost ali hipermetropija je motnja, ki ima nasprotne značilnosti od kratkovidnosti. Nastane zaradi zrkla, ki je nepravilne oblike. Zrklo je namreč vzdolž svoje vodoravne osi prekratko. Posledično se slika, ki jo oko vidi izostri za mrežnico. Prizadeto oko si ne more ustvariti slike bližnjih predmetov, medtem ko to lažje naredi pri bolj oddaljenih predmetih, ki je lahko kakršnakoli oz. taka do katere predmet lahko vidi videča oseba. Motnja je torej značilna za slabovidne osebe.